Zakaj pišem?

Obstaja prepričanje, da so pisatelji sebični in naduti ljudje zagledani samo v lasten prav. To prepričanje je v določenih primerih podprto s strani pisateljev samih - Orwell v svoji knjigi Why I write našteje štiri razloge za pisanje in na prvo mesto postavi egoizem.

Sama se ne morem poenotiti s tem prepričanjem. Dopuščam možnost, da je zavračanje te ideje obrambni mehanizem s katerim želim zaščititi lastno “moralnost”, vendar se bom, vse dokler me kdo ne prepriča o njihovi neresničnosti, oklepala spodaj navedenih razlogov zakaj je pisanje veliko več kot odraz egoizma.

Vsakič, ko začnem s pisanjem, ki ni namenjeno samo meni, me preplavijo vprašanja kot so: “od kod prepričanje, da imam povedati karkoli kar bi pozitivno vplivalo na življenje potencialnih bralcev?”. Dolgo na to vpršanje nisem imela odgovora in pisanje je ostalo dejavnost, namenjena izključno razjasnitvi lastnih misli. Sprememba v mišljenju je prišla z branjem knjige Show your work, Austina Kleona.

Pisanje namenjeno širšemu občinstvu je postal glavni način deljenja lastnega dela. Na nikakršen način ne gre za izraz prepričanja o lastni večvednosti - ravno nasprotno, zavedanje lastne nevednosti je tisto kar me spodbuja k temu, da delim svoje ideje s svetom in jih na ta način izpostavim perspektivam bralcev.

Z odraščanjem se vse bolj zavedam lastne majhnosti in nepomembnosti, tisto kar me pri pisanju žene naprej je zavedanje, da sta majhnost in nepomembnost kolektivni lastnosti, mogoče tudi kolektivni občutji. Ob vsem tem pa še vedno vztraja potreba po občutku smisla. Prepričana sem, da si vsi v različni meri delimo potrebo po občutku, da s svojim obstojem prispevamo k oblikovanju nečesa večjega. Eden od načinov obujanja tega občutka je prek deljenja idej z namenom povezovanja s soljudmi. To je glavni namen tega koščka interneta.